Sreda, 11.April 2012 11:50

MGF

Po zadnjem pogovoru z Jeremyem Clarksonom, v kateren sva obdelala zakaj je angleška avtomobilska industrija tako klavrno propadla in potem, ko sem mu dal lekcijo ali dve o veličini in pomenu tovarn Zastava, Revoz in Cimos za svetovno avtomobilsko industrijo sem se odločil da preverim, kaj je dejansko spravilo angleško avtomobilsko industrijo v grob.

Izbor avtomobila za tokratnji test verjetno ni najbolj smotrna študentska izbira. A kljub vsemu, je že tako dolgo na trgu, da bi se s tedenskim zmanjšanjem obiska barov, hranjenjem samo in izključno na bone, ter brez zapravljanja denarja za simpatične vam predstavnike nasprotnega spola, dosti hitro lahko zbrali denar za nakup malce starejšega primerka. To se kasneje blazno obrestuje saj je avto pravi magnet za lovače, in ko jim razložite, da je vsaj tako stajliš kot 15 let star BMW, je uspeh zagotovljen.

MG-F torej. WTF? Se verjetno vprašate mnogi. MG je bila slovita angleška znamka znana po majhnih šprotnih kabrioletih, predvsem iz 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja. Ko se je znamka Rover v 90-ih odločila obuditi MG, se je to manifestrialo v modelu, ki je bil tokratnji objekt testiranja. Mali roadsterček letnik 2001 najprej pritegne s svojo zunanjo podobo. Tukaj mi ni kaj očitati, saj izgleda odlično! Nizko na cesti sedeč dvosed, ki že v osnovi izgleda, da vas bo hitro in zabavno popeljal naokoli. MG-F je sicer kabriolet, a lastniku testnega avta ni mar za veter v laseh in se je odločil, da se bo naokli vozil s hardtopom. To pomeni, da mu platnena streha prepereva nekje v kleti, saj jo je snel iz avta, nanj pa je poveznil plastično kapico, ki pa prav nič ne škoduje izgledu. Lepe so tudi aluminijaste feltne, ki pa skrivajo kanček nenavadnosti in pridih športnosti. Prednja kolesa so namreč zaradi pogona, ki je speljan na zadnja kolesa, bistveno ožja od zadnjih in to izgleda dobro! Kar se zunanosti tiče lahko ugotovim le, da so angleži uspeli iz svoje zgodovine in znanja o malih športnih kabrioletih potegniti maximum. Aja bajdvej, angleži pokupijo največ kabrioletov v Evropi, čeprav glede na vreme ni niti njim, niti meni jasno zakaj. Ampak so pripravljeni, če jim slučajno 20-ga julija za 3 ure posije sonce!

Sedanje v tak avto je prava mala vaja iz strechinga, še malce večja vaja je priti ven iz njega ampak o tem kasneje. Ko smo notri, se v trenutku počutimo domače. Vsaj jaz sem se. Sedimo zelo nizko, noge so precej iztegnjene, majhen debel volan pade v roke, če le tega spustimo nam roka takoj zagrabi prestavno ročico in nemudoma te prevzame filing da sediš v gokartu. V armaturni plošči se nahajajo diskretno osvetljeni beli merilniki, na volanu, prestavni ročici ter sedežih usnje. Povsod drugje pa lahko le žalostno ugotovim, da kraljuje plastika precej indutrijskega tipa. Nasploh moram reči, da kakovost izdelave nekako ni v skladu z zunanjim izgledom. Nekako tako, kot da bi ugotovil, da Clauda Schiffer dela kot prometna policistka. Sej bi jo,... sam poroču jo pa ne bi.

Je pa vse več ali manj pri roki....glede na to, da je dvosed je u bistvu čisto vse v kabini več ali manj pri roki. Vseeno pa kljub majhnosti kabine ni občutka klavstrofobije, čeprav se kasneje izkaže, da pri pretikanju v peto prestavo nehote sopotnika šlatamo po kolenu. Uporabno, če se je na sovoznikov zic napopala dolgonoga plavuša, in zmerno do pretežno zoprno, če poleg tebe sedi študent gozdarstva, ki te je uštopal na poti domov iz prakse.

Ko nam uspe v ključavnico vtakniti ključ, ki se na spoju z obeskom prepogiba (če kdo ve zakaj bi bilo to dobro naj prosim dvigne roko in odgovori, sam sem sicer razvil teorijo a se ne strinjam najbolj z njo) in ga obrniti, nam za hrbtom zaprede motor. Eeeeej čak mal, boste rekel, avtomobili pa nimajo tam motorjev odkar sem se nazadnje pelu s fičkotom! Naj vas tukaj obvestim, da imajo pravi športni avtomobili motor postavljen sredinsko. Ja kk sredinsko, če pa tm mi sedimo.....? Emm to pomeni, da imajo motor nameščen pred zadnjo osjo, se pravi, med nami in zadnjo osjo. Zakaj tako? Boljša razporeditev teže, lažja in cenejša povezava motorja z zadnjim parom koles (pravi športniki imajo zadnji pogon!), pa vrjetn še kej sam mi zdjle ne pade na pamet.

Iz dvojnega izpuha lepo rohni 1796 kubični motorček, ki sliši na ime VVC (variable valve control) in proizvede solidnih 145 konsjkih moči, kar naj bi zadostovalo da 1070 kg težko raketo izstreli do 100 km/h v pičlih 7 pa še neki malga desetink sekunde in pristane pri končni brzini 209 km/h. Wheeeeeeeeeeeeeeeeee bi reku polž na želvi! Taka je teorija. Kaj pa praksa? Mogoče ne daje občtuka da je hiter in tudi pri pospeških na oko ni tako suveren. Ampak pogled na brzinomer pove, da se motimo. Končne hitrosti nisem sprobaval, a po zatrjevanju voznika ni panike, le da je vse kar je nad 160 km/h brzine huronsko mučenje svojega slušnega aparata. Med vožnjo se dejansko mešata 2 občutka. Prvi je ta, da sedimo v nizko nasajenem športnem avtomobilu in da naše ceste niso bile ustvarjene zanj, kajti vsaka luknja se nam odkrije najprej s svojo udarno močjo, ki jo absorbiramo z ritjo takoj zatem pa s svojo zvočno strukturo, saj ima že prej omenjena plastika neskončno tendenco po glasbeni karieri. Drugi filing, ki nas vseskozi spremlja pa je, da niti nismo tako blazno hitri, kot nam kažejo številke o moči, pospešku in končni hitrosti. Ampak ta občutek nas vara, kar je malce čudno, saj gresta ponavadi občutek brzine in trušča, ter šklepetanja plastike z roko v roki. No tu ni tako! Kar se same vožnje tiče je občutek odličen. Na mestu je volan popolnoma lahek, med vožnjo odličen, neposreden in vodljivost tega avta kar kliče po ovinkih. Motor da od sebe največ v visokih obratih, nikoli se sicer ne odzove s surovo močjo, kakšno brco ali kaj podobnega, kar bi pričakoval od športnega avta, ampak je v nizkih obratih kar precej len, v visokih pa mu moč lepo zvezno naraste, brez nepredvidljivih izbruhov moči. Tu so še trije ključni elementi od katerih je sklopka mehka, kot bi nogo porivali v vroč puter. Kratka, priročna prestavna ročica ima kratke gibe in nagnjenost k zatikanju. Zavore pa... zmerno do pretežno nič. Dejansko precej moteče, če veš da ti za hrbtom prede precej močan motorček, da je vodljivost avta taka, da te zagrabi da bi vsak ovinek šel na nož in da je kakorkoli obrnemo zelo hiter tudi na ravnem. Splošni vtis vožnje, ki je z rahlimi pomnakljivostmi odličen, dejansko zelo pokvarijo zavore. Pa še en detajlček, ki ga sam nisem imel sreče preizkustiti. Na suhem se avto obnaša v skaldu s pričakovanji, v mokrem pa po pričanju lastnika vožnja postane boj za preživetje. Ali ima to veze z gumami, s pretežko nogo na stopalki za plin ali z neurvnoteženostjo avta bomo pustili v razmislek strokovnjakom.

Ko motor ugasnemo, je čas da si ga še enkrat ogledamo od zunaj. A tu se pojavi ta težava,da je treba zlesti ven iz njega. Šele takrat namreč ugotovimo kako na tleh sploh sedimo in kako visoko so vrata, čez katera moramo dvigniti nogo. Ok, sej smo mladi in to ne bi smela biti taka težava, je pa dejstvo, da za uporabnike normalno visokih avtomobilov takšna situacija zahteva nekaj privajanja. In ko smo spet zunaj, poglejmo še praktični del tega avta. Nakup takega roadsterčka najverjetneje ni pogojen z racionalno potrebo,...recimo po prevozu hladilnikov, športne opreme, tropa prijateljev na piknik, itd. Precej bolj je nakup pogojen s preprosto željo imeti nekaj takega v garaži. Ali pač samo imeti, če garaže ni pri roki. Kar se daljših prevozov, potovanj, počitnic itd. tiče je po navedbah lastnika ta avto bolj »gate, štumfi in denarnca« tipa, kaj več vanj ne bomo spravili. Hecno, če ima pa 2 prtljažnika. Enega spredaj, kjer je navadno motor in enega zadaj, za motorjem. Res je da sta oba bolj mikroskopske narave, ampak vsseno menim, da bi vsaj še kratke hlače lahko vzeli s seboj. Na dolgo pot se načeloma lahko odpravimo, saj je povprečna poraba dokaj nizka in bomo s 50 litrsko posodo za bencin naredili okoli 620 kilometrov. Koliko bomo pretreseni in koliko prtljage bomo imeli s seboj je drug štos, ampak ko bomo tam, ni hudič, da ne bo kakšna pogledala za nami.

Pomoje sem precej zgrešil, ker sem šel s tem avtom iskati razlog za propad angleške avtomobilske industrije. Prej lahko rečem, da je eden zadnjih verodostojnih in uspelih poizkusov obdržati se nad gladino. Če bi bili ostali njihovi izdelki tako suvereni in tako poživljujoči, potem menim, da ne bi smeli zabresti tako globoko kot so. O MG-F-u lahko rečem, da je avto ki bi ga privoščil vsakemu študentu in študentki vsaj za nekaj časa v življenju, da vidijo kaj je to voziti se športno in suvereno ter občuititi mladostno navihanost, ki jo tak avto prinaša s seboj. Z lahkoto mu odpustimo napake in napakice, če ga samo pogledamo, predvsem pa ko ga peljemo in nam nariše nasmešek na obrazu.

Zdej pa še ena prošnja. Zaradi obveznosti, ki se mi vse bolj kopičijo, bi počasi ampak zanesljivo predal testno palico mlademu nadobudnemu piscu avtomobilske proze. Torej, če je kdo ki bi rad to počel, kar veselo naprej v boj s študentskimi vozili. Če želi ga lahko zasujem s svojo bogato zakladnico nasvetov (tel, naslov, davčno, in številko parcele držijo nekje v uredništvu).


ZeC

BLOG